Zakaj ljudje delajo brezplačno?

»Vse živali so enakopravne, le nekatere so enakopravnejše od drugih,« beremo v Orwellovi Živalski farmi. Ravno to pa morajo preseči managerji nepridobitnih organizacij, ko iščejo ravnotežje med profesionalci in prostovoljci.

Facebook
Twitter
Google Plus
LinkedIn

Predlani umrli teoretik managementa Peter Druckerje pogosto pojasnjeval, da nepridobitne organizacije, kot so bolnišnice, cerkve in različna prostovoljna društva, ne obstajajo zaradi dobička, temveč zato, da spreminjajo ljudi in svet okoli njih. V tem se po njegovem bistveno razlikujejo od podjetij in državnih organizacij. »Njihovi 'proizvodi' niso ne par čevljev in ne uspešno pripravljene uredbe. Proizvajajo namreč spremenjene ljudi,« je zapisal Drucker v knjigi Managing the Non-Profit Organization.

Posebna kategorija nepridobitnih organizacij so volonterske organizacije. Njihova temeljna značilnost je, kot je pojasnjeno v knjigi Zasebne neprofitno-volonterske organizacije v mednarodni perspektivi (Kolarič, Črnak-Meglič in Vojnovič, 2002), da »članstvo v njih ni zakonsko obvezno, pritegnejo pa večji ali manjši časovni ali denarni vložek volonterjev«. Prav ta prostovoljni vložek je izjemno zanimiva tema raziskav v različnih vedah: ne le v ekonomiji, temveč tudi v sociologiji, psihologiji, antropologiji in celo v evolucijski biologiji. Res, zakaj smo ljudje pripravljeni delati brezplačno?

Ptičeljubcem je profesionalce, ki so plačani za svoje delo, in prostovoljce uspelo spraviti pod isto streho.

Foto: Borut Rubinić

Zasebni motivi

Ena od socialnopsiholoških razlag za takšno navidez neracionalno »zapravljanje časa in denarja«, ki jo zagovarja Benjamin Gidron, direktor Izraelskega centra za raziskave v tretjem sektorju, je ta, da imajo prostovoljci, ki delajo brezplačno, vedno tudi povsem zasebne motive, ki so namenjeni zadovoljevanju njihovih osebnih potreb (recimo potrebe po samopotrditvi). Podobno zavračajo popolni altruizem, torej dajanje brez pričakovanega povračila, tudi številni sociologi in antropologi. Eden od najbolj znanih med njimi je Francoz Marcel Mauss, ki je v slavnem Eseju o daru podrobno razčlenil obredno menjavo daril pri severnoameriških staroselcih in pri pacifiških ljudstvih na Trobriandskih otokih. Mauss je tako že v prvi polovici prejšnjega stoletja razkril, da se v vsakem darilu skriva tudi nevidna zahteva po povračilu. Ljudje ničesar ne damo ali ne naredimo, ne da bi pričakovali nečesa v zameno.

Ptičji prostovoljci

Kaj pa prejmejo v zameno prostovoljci, ki »podarijo« svoj čas ali denar za doseganje poslanstva prostovoljne organizacije? Ena od bistvenih stvari je prav gotovo ugled oziroma družbeni prestiž, kot je to poimenoval evolucijski biolog Amotz Zahavi, ki je raziskoval »volonterstvo« pri arabskih drozgačih.

Ljudje ničesar ne damo ali ne naredimo, ne da bi pričakovali nečesa v zameno.

Ti srednje veliki, rjavkasto-sivi ptiči se, ko so v »najstniških letih«, na vse pretege trudijo, da bi prinesli čim več hrane v gnezdo in da bi ubranili ozemlje pred vsiljivci. Poleg tega mnogokrat tvegajo celo svoje življenje, da bi z glasnim oglašanjem zvabili ujede proč od »kolegov« oziroma da bi jih opozorili na bližajočo se nevarnost. Zahavi pojasnjuje, da je takšno nesebično in tvegano razdajanje, ki je z evolucijskega zornega kota navidez nesmiselno, pravzaprav nekakšno »orožje«, s katerim si drozgači zvišujejo ugled v skupini in hkrati tako obvežejo ostale ptiče, da jim bodo morali nekoč vrniti uslugo.

Denar vse zaplete

Logika menjave po načelu »darilo za ugled« je očitno tako preprosta, da jo razumejo tudi ptiči. Stvari pa se nekoliko zapletejo, ko se v recipročno menjavo vplete denar. Kaj se pri tem zgodi, lahko vidimo v nepridobitnih prostovoljnih organizacijah, ki morajo zaradi rasti in povečanega obsega dela sčasoma začeti zaposlovati ljudi, da ti opravljajo predvsem administrativne naloge, ker jim prostovoljci enostavno niso več kos. Ko so eni za delo v takšni organizaciji plačani, drugi pa ne, se pogosto pojavijo težave. Tisti, ki so dotlej delali zastonj, se namreč znajdejo v dilemi: zakaj oni za opravljeno delo dobijo plačilo, mi pa ne? Mnogim po takšnem razmisleku upade motivacija za prostovoljno delo in zato posledično pogosto upade število prostovoljcev.

Zinka Kolarič, Andreja Črnak-Megličevain Maja Vojnovičv prej omenjeni knjigi o neprofitno-volonterskih organizacijah pojasnjujejo, da se lahko takšno začarano razmerje med profesionalci in prostovoljci tudi preseže. Po njihovem je za uspešno preseganje »kritične točke« bistvena predvsem prava managerska strategija oziroma ideologija.

Ekipa DOPPS

Foto: Tomaž Mihelič

Avtorice pojasnjujejo, da tehnokratska usmeritev, pri kateri vodilni menijo, da prostovoljci ne morejo in ne smejo bistveno vplivati na politiko organizacije, negativno vpliva na prostovoljce. Nasprotno pa demokratska ideologija, pri kateri je odnos med profesionalci in prostovoljci razumljen kot partnerstvo in pri kateri lahko volonterji sooblikujejo program organizacije, pomaga k uspešnemu sodelovanju profesionalnega in prostovoljnega dela organizacije.

Ptičarski recept za uspeh

Za razmerje med profesionalci in prostovoljci je, kot smo videli, značilno nestabilno ravnovesje. Zato management v nepridobitnih volonterskih organizacijah nekoliko spominja na hojo po vrvi. Ustreči je namreč treba tako eni kot drugi strani, hkrati pa hoditi naprej in pri tem čim manj gledati navzdol, namreč v brezno, v katero so mnogi padli.

Ena od slovenskih organizacij, v kateri že več kot četrt stoletja uspešno lovijo ravnotežje, je Društvo za opazovanje in proučevanje ptic Slovenije (DOPPS). To društvo je konec sedemdesetih let prejšnjega stoletja ustanovila skupina zanesenjakov, ki so z daljnogledi oprezali za pticami in si zapisovali podatke o njih v beležnice (mimogrede, takrat je bilo to precej nevarno početje, saj so jih lahko zamenjali za vohune). Zdaj imajo že skoraj tisoč članov in kar osemnajst zaposlenih v profesionalni ekipi, ki ji pravijo Pisarna DOPPS.

Zmagovalne poteze

Kako je ptičarjem uspelo vzpostaviti in obdržati tako veliko organizacijo, katerega profesionalni del se lahko po velikosti in predvsem po učinkovitosti kosa z marsikaterim podjetjem, medtem ko mnoge podobne nepridobitne organizacije propadejo ali životarijo? Nedvomno jim je to uspelo zato, ker se niso ukvarjali le z ozkim vrtičkom, temveč so znali dejavnost pravočasno razširiti in prilagoditi novim trendom v Sloveniji in v tujini. Od opazovanja ptic so sčasoma prešli tudi na varovanje narave, ki je v zadnjih letih seveda vse bolj priljubljeno in ki ga konec koncev vse bolj podpira tudi Evropska unija. Rezultat? Okrepljena volonterska ekipa.

Management v nepridobitnih organizacijah je kot hoja po vrvi – ustreči mora profesionalcem in prostovoljcem hkrati.

Druga uspešna poteza, s katero so pritegnili veliko ljudi in z njo seznanili javnost z ornitologijo, je sodelovanje s podjetjem Mobitel. Sodelovati so začeli že pred 14 leti, ko je bil mobilni operater še v povojih, in so odtlej s slogani, kot je nepozabni »S pticami si delimo nebo!«, in s predplačniškimi paketi, kot so MobiBelka, MobiKosec in MobiReglja, sporočali Slovenkam in Slovencem, da pri nas ne živijo le vrabci, kosi, golobi in štorklje, temveč tudi številne druge ptičje vrste, med katerimi so mnoge ogrožene ali celo tik pred izumrtjem. Sodelovanje z Mobitelom pa je, nenazadnje, omogočilo tudi rast profesionalne ekipe.

Tretja pomembna poteza, s katero si letno zagotavljajo kar polovico vseh prihodkov in zaradi katere so v zadnjih letih uspeli zaposliti veliko novih ljudi, je prijavljanje na evropske projekte, kot so LIFE Narava, Interreg in Phare. Da so bili pri tem doslej res uspešni, dokazuje dejstvo, da je DOPPS ena redkih slovenskih organizacij, ki je pridobila in hkrati izvajala kar dva projekta LIFE, za katera je sredstva zagotovila Evropska unija.

Z enim od teh projektov so uspešno vzpostavili prvotno stanje Škocjanskega zatoka, z drugim pa odprli povsem nov naravni rezervat za ogroženega ptiča kosca (in seveda tudi za ostale živali in rastline) na Ljubljanskem barju. S sredstvi, ki so jih pridobili za ta projekta, pa se je ponovno okrepil tudi profesionalni del društva.

Služba je družba, družba je služba

Četrti dejavnik, ki je morda še najbolj vplival na rast društva in predvsem profesionalne pisarne, je izjemna predanost delu. Po besedah direktorja Pisarne DOPPS Andreja Medveda(intervju z njim je v podlistku V sluzbi s pticami)je večina zaposlenih tako učinkovitih, kot da bi jih bilo dvakrat toliko. Recept za visoko motivacijo, zaradi nje so pripravljeni delati dvakrat več za enako plačilo, je po njegovem preprost. Zaposleni dejansko verjamejo v to, kar počno, in uživajo v tem. »Če greš vsak dan v tovarno delat za tekoči trak, je to lahko zelo naporno in enolično,« pojasnjuje Medved in dodaja, da v Pisarni DOPPS gotovo ni tako.

Bistvena stvar, ki jo v zameno za svoje delo prejmejo prostovoljci, je ugled oziroma družbeni prestiž.

Novi kadri k njim ne pridejo le zaradi zaslužka, temveč predvsem zaradi uresničevanja osebnega poslanstva, torej varovanja ptic in njihovih življenjskih prostorov (to pa je, kakšno naključje, tudi društveno poslanstvo!), ki so mu ponavadi predani že od zgodnje mladosti.

Takšno predanost delu in hkrati poslanstvu zgoščeno opiše ena od zaposlenih v Pisarni DOPPS, ki je že od nekdaj zaljubljena v ptice: »S pticami se ves teden ukvarjam v službi, nato pa kot prostovoljka še popoldne in ob koncu tedna. Takšna situacija, ko sem hkrati zaposlena in prostovoljka, je res malce nenavadna, a mi je še vedno všeč.«

Ker so profesionalci sočasno tudi prostovoljci (in obratno), pomeni to »utež« tako na prostovoljski kot tudi na profesionalni strani … in korak naprej po vrvi nepridobitnih volonterskih organizacij.

Verjetno se je kateri od managerjev in managerk, ki je tole prebral, zamislil, če je takšno motivacijo, s katero bi nenazadnje prihranili precej denarja, moč doseči tudi v njihovem podjetju. Seveda je možno, a zgolj takrat, ko zna vodilni prepričati zaposlene, da podjetje ne obstaja le zaradi dobička, temveč tudi zato, da spreminja svet in ljudi. Preden jih začnete prepričevati, pa se vprašajte, če sami v to verjamete.

Pet ptičjih nasvetov

Verjeli ali ne, marsikatero ptičjo lastnost lahko uporabimo tudi pri vodenju organizacij. Na DOPPS-u se držijo naslednjih »pti- čarskih« priporočil, ki so se izluščila ob pogovoru z direktorjem Andrejem Medvedom:

1. Komunikacija

Ptice se ves čas sporazumevajo s petjem in z drugimi načini oglašanja. Tako označujejo teritorij in sporočajo, kdaj je čas za paritev. Redna komunikacija je pomembna tudi v človeških združbah, saj je dobro, da se njihovi člani zavedejo, da niso sami in da so povezani z ostalimi. Iz odprte izmenjave mnenj izvirajo tudi nove zamisli, ki so nujne za dolgoročno preživetje organizacije.

2. Uporaba strokovnega znanja

Nekatere ptice znajo zelo spretno uporabiti pridobljeno zna- nje. Siničke v Veliki Britaniji so se, na primer, naučile odpreti steklenice z mlekom ter z njega posrkati okusno smetano. Tudi na DOPPS-u so spoznali, da neuporabljeno znanje ne pomeni kaj dosti. Na podlagi velike količine strokovnega znanja tako nenehno razvijajo projekte, ki so v končni fazi dostopni in razumljivi tudi laični javnosti.

3. Razvoj kadrov

Pozimi mnogi krmijo ptice, saj menijo, da bodo tako lažje prestale zimo. Krmljenje jim v resnici posebej ne koristi, škodi pa tudi ne. Tudi zaposlene v Pisarni DOPPS je treba ves čas »krmiti« z novim znanjem. Le s pomočjo rednega izobraževa- nja zaposleni namreč razvijejo nove zamisli.

4. Javna podoba

Ptice se s svatovskim perjem ne kitijo brez razloga, temveč si ga nadenejo, da pritegnejo ... No, vsaj eno bitje nasprotnega spola. Tudi v DOPPS-u namenjajo izjemno veliko pozornosti prepoznavnosti in opaznosti njihove organizacije v javnosti, pri čemer jim zelo pomaga 'skladno sožitje' z Mobitelom.

5. Stabilnost

V paritvenem obdobju ptice frfotajo naokoli in glasno pojejo, nato pa pride čas, ko se umirijo in poskrbijo za zarod. Tudi v profesionalni ekipi DOPPS-a je prišel čas za povečanje sta- bilnosti in dviga učinkovitosti, kar nameravajo doseči z novo sistemizacijo delovnih mest. Preveč frfotava prožnost in ad hoc pristop se namreč vedno ne obneseta.

Dan Podjed je asistent/raziskovalec na Oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo Filozofske fakultete v Ljubljani.

Članek je bil objavljen v MQ reviji št.4, septembra 2007