Your heading text goes here.

Intervju z Dr. Paulom A. L. Evansom, aktivnim raziskovalcem organizacijskega vedenja, zaslužnim profesorjem na INSEAD in osrednjim govorcem prihajajočega Managerskega kongresa.

Facebook
Twitter
Google Plus
LinkedIn

Vir Evansove strasti znanstvenega raziskovanja so vedno bili ljudje. Ko je v poznih 90. letih prejšnjega stoletja postalo jasno, da talenti niso samo vodje in se je posledično začelo razvijati področje upravljanja s talenti, so ti postali središče njegovega zanimanja. Najprej v velikih mednarodnih korporacijah, mnogo kasneje – natančneje pred petimi leti – pa je dobil priložnost, da svoje znanje z ravni posameznika ter podjetja aplicira na raven države. Postal je akademski direktor kompleksne raziskave Global Talent Competitiveness Index (v nadaljevanju GTCI). »Britanec po nacionalnosti, vzgojen v Afriki, mednarodno usmerjen,« je zapisano v njegovi predstavitvi na spletni strani ene najbolj elitnih poslovnih šol, INSEAD, na kateri zasluženo uživa status zaslužnega profesorja.

Kaj vse zajema razvoj ljudi, talentov?

Najprej pomislimo na šolanje. Ampak razvoj ni samo formalno izobraževanje. Verjamem, da se ljudje razvijejo skozi izzive in izkušnje. Po številkah iz GTCI sodim, da je v Sloveniji na tem mogoče še veliko narediti. Kaj je še zastarelo? Ideja, da se najprej 20 let šolamo, nato pa 40 let delamo. Neumnost! Ker je svet vse hitrejši, bomo veliko več morali namenjati vseživljenjskemu učenju. Posameznikova kariera bo trajala 3, 4, 5 morda 10 let, potem moraš kariero zamenjati, se usmeriti v – lahko tudi popolnoma – drugo smer.

Ste eden od očetov GTCI. Kako je nastal?

Iz zavedanja snovalcev Global Innovation Indexa, da postaja talent v inovacijah ter državah blaginje vse bolj pomemben. Poglejte Singapur. Ta je bil pred 50 leti razvijajoča se država brez virov. Njegovo edino ‘premoženje’ je bila dobra lega na trgovskih poteh. Če ga pogledamo danes, je bolj napreden in med bolj ‘srečnimi’ državami sveta. Njegov edini vir so ljudje, talenti. Zelo resno so vzeli in se spoprijeli z izobraževalno reformo. In to s takšnimi spremembami, o katerih večina držav danes šele razmišlja – kakšne veščine bomo potrebovali v prihodnje. Singapur je to reformo izpeljal pred skoraj 20. leti.

Kateri je najbolj pomemben vidik, ki ga meri indeks?

Če bi moral izbrati eno komponento, je to, kako tesno je sodelovanje med ekosistemi, tj. državnimi in izobraževalnimi institucijami, občinami ter poslovno skupnostjo. Vsak zase ne
more spremeniti nič, zato potrebujemo zelo tesno sodelovanje vseh. Če pogledam številke za Slovenijo, tega sodelovanja ni. Po statistikah imate enega izmed 10. najslabših rezultatov
glede sodelovanja gospodarstva in države.

Slovenija je po GTCI na 28. mestu med 119 državami, ki ste jih vzeli pod drobnogled. Kje so naše močne strani, kje šibke točke? Kaj delajo najbolj uspešne države drugače od nas?

Močna točka Slovenije je, da je malo področij, kjer je šibka. Po kakovosti življenja imate privlačen imidž, bi pa lahko na njem še več delali. Po drugi strani imate takšen davčni in
socialni sistem, da je drago pripeljati ljudi v državo. Ves čas skrbite, da vam ljudje odhajajo. Imate dober izobraževalni sistem, ampak tukaj malo zvoni alarm. Nihče ne bi študiral
inženirstva, naravoslovnih ved, tehniških stvari. In to boste potrebovali.

Imate veliko črno piko - ni dobrega sodelovanja ekosistemov.

Imate veliko črno piko, ki sem jo že omenil – ni dobrega sodelovanja ekosistemov. V pozitivnem smislu izstopa okoljska komponenta, kar pomaga zadrževati ljudi, a se ne kompenzira s problemom obdavčitve. Imate ekstremno dober rezultat na področju števila znanstvenih prispevkov. Imate kar dobro razmerje po spolni uravnoteženosti na delovnem mestu; dober delež namenite raziskavam in razvoju. Razen tega nič ne štrli ven kot vaša razločevalna prednost.