Nas bodo mala in mikro podjetja res popeljala v zlato dobo?

Danes nas želijo dediči kapitalizma prepričati, da prihodnost leži v preteklosti, da vodilo »koncentracija über alles«, ki je bilo za kapitaliste sveti cilj skoraj tristo let, zdaj naenkrat ni več dobro, da je torej čas za »rerazpršitev« podjetništva in vrnitev drobne obrti.

Facebook
Twitter
Google Plus
LinkedIn

V zadnjih nekaj letih se je v ekonomski politiki pojavil trend načelnega spodbujanja malih in mikropodjetij. O tem govori Evropska unija, potreba po hitrejšem ustanavljanju malih in mikropodjetij je omenjena na skorajda vsaki ekonomsko-podjetniški konferenci. V Večeru je Mladen Tomašič predlagal, da se položaj mikropodjetništva kot hrbtenice gospodarstva zapiše celo v slovensko ustavo. Mala in mikropodjetja naj bi torej tvorila osnovo narodne (in celo evropske) ekonomije in nas popeljala v novo zlato dobo. Tu nekaj preprosto ni vredu. Ta trend je, kot bomo videli oziroma bi morali videti že prej, preprosto čuden in nerazumen.

Vračanje drobne obrti pod bolj »nobel« imenom

Kaj je malo ali mikropodjetje? Pod tem imenom si sam predstavljam d. o. o ali s. p., ki ga sestavljajo njegov 100-odstotni lastnik kot direktor, kakšen sorodnik kot pomočnik direktorja, nekaj redno zaposlenih in morda še nekaj ljudi, najetih prek študentskega servisa. Taka organizacija si obsežna vlaganja v znanost ali tehnološke možnosti privošči le s težavo, saj nima finančnih rezerv in težko dobi posojila. Posledično se lahko ukvarja skoraj izključno z aktivnostmi, ki ne zahtevajo močnega razvojnega oddelka in večmilijonskih investicij, ter tudi težko razvija materialne proizvode, kot so motorji, roboti, zdravila in podobno. Produktov široke potrošnje malo podjetje ne more proizvajati, saj bi za to potrebovalo veliko delavcev in obsežne avtomatske proizvodnje linije, česar po definiciji ne more imeti. Ukvarja se lahko s storitvenimi in svetovalnimi dejavnostmi, obrtjo (gradbeništvo, vrtnarstvo, servisiranje itd.), prodajo idej (oglaševalske agencije, konstrukcijski in arhitekturni biroji, programerstvo …) ali morda še s proizvodnjo ozkospecializiranih maloserijskih kosov za zunanje naročnike.

Države, za katere je najverjetneje, da bodo oblikovale gospodarstvo in politiko naslednjega pol stoletja so tiste, ki imajo najmočnejši industrijski sektor, ki ga sestavljajo velikanska podjetja s tisoči zaposlenih.

Foto: Dremastime

Mala in mikropodjetja so torej neverjetno občutljiva, saj vsaka sprememba mode in trgov lahko pomeni preklic pogodb in izgubo strank ter s tem bankrot. Tako torej niso zanesljiv vir dohodka ali delovnih mest. Velika večina jih, kot kažejo izkušnje, tako ali tako ne preživi prvih nekaj let, preostala pa po eni nogi skačejo na robu klifa. In ko jim spodrsne, je za lastnika podjetja običajno prav tako slabo kot za delavce. Kaj torej v resnici pomeni trend podpiranja in propagiranja malih in mikropodjetij? Vračanje zasebne drobne obrti pod bolj »nobel« imenom.

Kaj nas uči zgodovina

Nekoč smo že živeli v času, ko je bila drobna zasebna in družinska obrt hrbtenica gospodarstva. Seveda ne mi osebno, naši predniki pa gotovo. Večino surovin so pred letom 1730 predelovali mojstri s svojimi vajenci ali pa celotne družine vse od starcev do najmlajših otrok, se pravi je šlo za primitivno obliko mikropodjetij. Bilo jih je veliko, vendar so komaj proizvedla dovolj za preživetje samih »podjetnikov«. Nato pa se je pojavila industrijska revolucija in z njo kapitalizem. Proizvodnja dobrin se je skoncentrirala, podprla s tehnologijo in orjaškimi vlaganji ter deloma tudi   avtomatizirala. To je povzročilo nezaslišan porast v količini, kakovosti, raznovrstnosti in dobičkonosnosti produktov. Ravno to je bilo glavni izvir moči in denarja kapitalistov. Izkoriščanje delavcev, kot ga opisujejo prvi komunisti ali Charles Dickens, je pri tem gotovo igralo pomembno vlogo, toda ko Friderich Engels v knjigi Položaj delavskega razreda v Angliji, posvečeni preučevanju izkoriščanja delavcev, opisuje Anglijo, na prvo mesto postavi koncentracijo proizvodnje kot pogoj za obstoj kapitalizma. Anglijo opiše kot delavnico in vladarico sveta, državo brez primere v zgodovini (tudi v negativnem smislu), in sicer ravno zato, ker so v njej družinske delavnice in male obrtnike nadomestili veliki proizvodni obrati. Ta opis velja tudi za ZDA, kot se jih spomnimo iz poznih  dvajsetih let, in za Kitajsko, kot se riše na obzorju prihodnosti. Vse do pred kratkim so kapitalisti torej vedno težili k čim večji koncentraciji proizvodnje, kar navsezadnje vodi v združevanje podjetij v korporacije ter končno v monopol oziroma kartelni dogovor.

Milijoni malih so nič

Lenin v svojem delu Imperializem: Najvišja stopnja kapitalizma tako navaja naslednje statistike za nemško (koncentrirano) podjetništvo na začetku 20. stoletja: »Če vzamemo to, kar v Nemčiji imenujejo industrija v širšem pomenu, torej vključimo zraven še trgovino, transport itd., dobimo naslednjo sliko: Od skupno 3.265.623 podjetij jih je 30.588, torej 0,9 odstotka, velikih (veliko podjetje je definirano kot tisto, ki zaposluje več kot 50 ljudi, op. a.). Ta zaposlujejo 5.700.000 delavcev od skupno 144.000.000, kar je 39,4 odstotka, porabijo pa 6.660.000 inštaliranih parnih konjskih moči od skupno 8.800.000, kar je 75,3 odstotka, in 1.200.000 kilovatov elektrike od skupno 1.500.000, kar je 77,2 odstotka. Manj kot stotina podjetij porabi več kot tri četrtine parne in električne energije!

Mala in mikropodjetja se ukvarjajo skoraj
izključno z aktivnostmi, ki ne zahtevajo močnega
razvojnega oddelka in večmilijonskih investicij.

Po drugi strani predstavlja poraba pare in elektrike dveh milijonov devetsto sedemdeset tisoč malih podjetij (ki zaposlujejo do pet delavcev) in ki predstavljajo 91 odstotkov vseh podjetij, le sedem odstotkov celote.« Podobne statistike so navedene tudi za ZDA, kjer je leta 1909 1,1 odstotka podjetij zaposlovalo 30,5 odstotka delavcev in pridelalo 43,8 odstotka dobička. Leninove pripombe »Desettisoče velikih podjetij je vse, milijoni malih so nič«, ki sledijo navajanju statistik za Nemčijo, se tako skoraj ne splača zapisati, ker je očitna sama po sebi. Toda danes nas dediči tega istega kapitalizma želijo prepričati, da leži prihodnost v preteklosti, da vodilo »koncentracija über alles«, ki je bilo za kapitaliste sveti cilj skoraj tristo let, zdaj naenkrat ni več dobro, da je čas za »rerazpršitev« podjetništva. Kaj se je torej zgodilo? Vse kaže, da prav nič. Primat ZDA je začel bledeti v trenutku, ko so postale uvoznice pomembne količine potrošnih dobrin. Istočasno se je začel gospodarski vzpon najprej Japonske, nato Kitajske in Latinske Amerike. Države, za katere je najverjetneje, da bodo določale gospodarstvo in politiko naslednjega pol stoletja, so tako tiste, ki imajo najmočnejši industrijski sektor, ki ga seveda sestavljajo velikanska podjetja s tisoči zaposlenih. Moč in denar torej še vedno hodita s tistimi, ki imajo v rokah največjo koncentracijo proizvodnje.

Kakšna bo naša prihodnost?

Malo in mikropodjetništvo ne more biti rešitev. To, kar moramo storiti, je spodbujati ne le ustanavljanje novih podjetij, temveč predvsem njihovo transformacijo v srednja in nato v velika podjetja ter seveda ohranjati že obstoječa podjetja in njihove blagovne znamke. Zadnje stoletje kaže, da je to, ob primernem prerazporejanju dobičkov in močni delavski in okoljski politiki, najzanesljivejši način za gradnjo koristne države. Pri tem sta naši glavni težavi konkurenčnost in blagovne znamke. Za dvig konkurenčnosti se pogosto omenja uporaba visoke tehnologije, kar že samo po sebi zanika mikropodjetništvo, saj to težko vlaga v razvoj ali odkupuje patente in licence, toda skrite so še druge pasti. Visoka tehnologija hitro zastareva, nekateri izdelki, denimo potrošna elektronika in avtomobili, pa so tudi močno izpostavljeni modnim zapovedim, ki se hitro in nepredvidljivo spreminjajo. Vse to dela podjetja, ki temeljijo na visoki tehnologiji, podjetja z visokim tveganjem za finančno izgubo. 

Podjetja, ki proizvajajo izdelke za širšo potrošnjo, so vsaj v rahli prednosti, saj so cene teh izdelkov nižje, povpraševanje po njih pa že v načelu večje (Acerjev prenosnik lahko prodate človeku, ki ima denar, elektriko in potrebo po njem; potrebo po poceni paru čevljev pa imamo vsi), toda domača proizvodnja na tem področju ne more tekmovati s tujo, saj ta uživa »prednosti« nizkih plač, slabih delovnih razmer, ohlapne okoljske politike itd.

Odgovor je v večjih in odpornejših podjetjih

Čas je torej za nekaj staromodnega protekcionizma, ki ima še eno koristno stransko posledico: ekološko vzdržnost. Danes se veliko energije in materialov porabi za prevoz proizvodov od oddaljenih središč proizvodnje do potrošnika. Zaščitena domača proizvodnja je s tega stališča boljša in prijaznejša do okolja. Predstavljajte si, da DDV, kot ga poznamo danes, nadomestimo z davkom, ki se dviguje v skladu z oddaljenostjo kraja proizvodnje predmeta od kraja prodaje. Naenkrat bi imeli trgovci veliko željo po slovenskih dobaviteljih in domača podjetja, ki plačujejo davke v naš proračun, bi dobila vsaj nekaj prednosti pred konkurenco.

Saj vem, kaj boste rekli: »Če bi vsi delali tako, ne bi imeli kam izvažati svojih proizvodov in izvozno usmerjeno slovensko gospodarstvo bi propadlo.« Če bi ga še naprej sestavljali mali in mikropodizvajalci za tuje naročnike, bi res. Zgraditi je torej treba večja in odpornejša podjetja, ki ne bodo prodajala delov za druge končne izdelke, temveč izdelke takega ugleda in kakovosti, da jih bodo drugi želeli kupiti, čeprav niso njihovi. Ustvariti je treba podjetja, ki bodo dovolj trajna, da si bodo lahko zgradila lastno blagovno znamko, in dovolj finančno podprta, da si bodo lahko privoščila velika tehnološka vlaganja. Z drugimi besedami, potrebujemo nekaj vsaj približno takega, kot je Krka. 

Tu je nadvse pomembna vloga države. Država lahko, če se tako odloči, sodeluje v poslu kot lastnica in vlagateljica. Zagotovo bi bilo veliko pametneje, če bi se velikanske vsote, porabljene za sumljiva javna naročila, raje vložile za državna ali deloma državna podjetja in jim s tem omogočila hitrejši razvoj, dobički pa bi se, najprej prek delovnih mest in z njimi večje porabe, nato pa še prek dividend, vračali državi. Žal to, kot kažejo nedavna odkritja v slovenskem bančništvu, doslej ni bilo tako. Glede na trenutno oblast, ki v državnem lastništvu vidi greh, je tudi vprašanje, ali se bo takšen razvoj kdaj začel. Kar je nedvomno velika škoda.

Jure Aleksejev se je rodil leta 1992 v Mariboru. Študira strojništvo, s pisanjem pa se je začel ukvarjati na pobudo učiteljev slovenščine in s svojimi eseji osvojil nagrado Global Millenium Prize 2009. Leta 2011 je izšla njegova prva knjiga Za pest esejev.

Članek je bil objavljen v MQ reviji št. 22, septembra 2012