Razmišljanje je težko delo

V majhno knjižico, ki jo ponavadi nosim s seboj, zapisujem pronicljive misli, ki jih slišim (imam tudi obsežno datoteko takih misli, a knjižica mi je nekako ljubša). V teh dneh brskam za mislijo leta. 

Kandidatka je misel Željka Obradovića, legendarnega srbskega košarkarskega trenerja, ki zadnjih 12 let trenira grški Panathinaikos. Na obisku v Ljubljani (odzval se je vabilu Adecca) je takole opisal lastnosti dobrega kapetana moštva: »Osebna skromnost glede na dosežke in skrb za druge.« Hm, mar ni enako tudi v managementu? Spoštujemo šefe, ki so pametni, ne poveličujejo svojih uspehov,  razmišljajo pa predvsem o tem, kako lahko pomagajo drugim, da bodo dosegli cilje. Vrhunski managerji so mojstri povezovanja, navdihovanja in razumevanja drugih. Lastna sta jim IQ in EQ (zanimivo, če oboje seštejemo dobimo MQ – managersko inteligenco). 

Veliko mi je dal misliti majski pogovor dr. Mira Cerarja, dr. Renate Salecl in dr. Mance Košir o tem, kako majhnost prostora vpliva na to, kakšni smo. »V Sloveniji je veliko strahu pred izpostavljanjem, ker se bojimo kritike. Ta je navadno anonimna, saj je tako izpostavljen samo eden. V nas je veliko samozaničevanja in agresije – tudi zato, ker se v majhni državi nimaš kam umakniti, ne moreš začeti znova,« je ugotavljala dr. Saleclova. Že v Nemčiji lahko pobereš šila in kopita in se iz Münchna preseliš v Berlin, kjer te nihče ne pozna. V Sloveniji ti ne pomaga, če Ljubljano zamenjaš za Spodnji Duplek. Napaka, če se je zgodila ali ne, posameznika pri nas neizprosno spremlja. Slovenci pa ne maramo napak, zato tudi neradi tvegamo. Brez tveganja pa žal tudi opaznejšega napredka ne more biti. »Čeprav se Slovenci izrekamo pretežno za katolike, je malo odpuščanja. Bliže sta nam represija in visoke kazni. Naučiti se moramo biti odkriti, a ne žaljivi. 

Foto: Mateja Jordovič Potočnik

Če smo žaljivi, onemogočimo nadaljnjo komunikacijo. Živimo na majhnem prostoru, kjer se neizogibno srečujemo, zato je treba biti občutljiv do drugih in kritiko usmeriti na napako, ne na osebo, da ohranimo odnos,« polaga na srce dr. Cerar. Ni kaj dodati, le upoštevati. 

Ob iskanju vzrokov za to, kdaj, kako in kam so poniknile naše vrednote – ali pa smo morda vsi le žrtev splošne medijske histerije, da je naš vrednostni sistem razpadel? –, smo februarja organizirali okroglo mizo o etičnih dilemah pri vodenju. Določene sporne odločitve managementa so tudi rezultat časa, v katerem so nastale, vendar »pri etiki ni kolektivne odgovornosti; etika so posamezniki, etika ima imena in priimke«, je bil kristalno jasen msgr. dr. Anton Jamnik. Lahko obstajajo olajševalne okoliščine, toda odgovornost za lastna dejanja ni zato nič manjša. Ljudje dobro vemo, kaj je prav in kaj narobe. In vendar ... S hladnim statističnim tušem nas je polil Goran Klemenčič, predsednik Komisije za preprečevanje korupcije: »V ZDA je povprečna škoda kriminala belih ovratnikov milijon dolarjev, možnost, da boš odkrit in obsojen, pa je le enoodstotna. Pri navadnem kriminalu, kot so ropi, je ta verjetnost 43-odstotna, pri čemer so posledice belega in modrega kriminala za okolje in ljudi neprimerljive.«

V Sloveniji je veliko strahu pred izpostavljanjem, ker se bojimo kritike. Ta je navadno anonimna, saj je tako izpostavljen samo eden. V nas je veliko samozaničevanja in agresije – tudi zato, ker se v majhni državi nimaš kam umakniti, ne moreš začeti znova.

To je sporočilo, da če že kradeš, kradi milijone? Koliko tistih, ki si jih je vzelo, celo misli, da sploh niso kradli? Mar ni to vrhunec sprevrženosti belih/zlatih ovratnikov? A skrb zbujajoče je še nekaj drugega: prvič, če niti v Ameriki niso razvili sistemov, s katerimi bi zavrli gospodarski kriminal, kakšne možnosti imamo Slovenci, in drugič, kaj je narobe z zahodno družbo, da je kraja milijonov tako lahko izvedljiva? Bi bilo mogoče spremeniti pravni sistem tako, da namesto zvitosti odvetnikov prevlada zdrava (kmečka) pamet, a da pri tem ne oskrunimo temeljnih človekovih pravic? Violeta Bulc je na isti okrogli mizi ponudila lakmusov papir za etičnost družbe: »Več je zakonov, manj je zrela družba.« V Sloveniji naj bi imeli okoli 1700 zakonov, znotraj njih pa približno 9000 prekrškov in kazni. Še dolga, zahtevna pot poenostavljanja nas čaka. Željko Obradović je razkril tudi, da je razlika med vrhunskim in odličnim igralcem v hitrosti razmišljanja: »Vrhunskemu igralcu razložiš, kaj želiš in zakaj, samo enkrat, in vse mu je jasno. Drugim je treba ponoviti tudi po desetkrat. Vrhunski razmišljajo hitreje.« Stanfordski profesor Jeffrey Pfeffer bi temu hudomušno dodal: »Razmišljanje je težko delo, zato se ga tako malo managerjev loti.« Če je zato tako malo čudovitih vodij, je način, kako povečati slovenski kvorum v svetovnem vrhunskem managementu preprost: več intenzivnega razmišljanja. Kajti misli so energija, misli so znanilci sprememb, razvoja. In misli, kot pravi Tatjana Fink, poganjajo dejanja.

Na pragu novega leta želim vsem skupaj veliko razmišljanja. Naj bodo tehtne misli navdih za izvirno akcijo.

Sonja Šmuc, izvršna direktorica Združenja Manager 2005 - 2017, generalna direktorica GZS.

Uvodnik je bil objavljen v MQ reviji št. 19, decembra 2011