Narodno programiranje

Zakaj lahko 90 odstotkov pogovorov, ki se začno na avtobusih mestnega prometa v Ljubljani, uvrstimo v jamranje? Ker je jamranje slovenski komunikacijski standard.

Facebook
Twitter
Google Plus
LinkedIn

Človeški novorojenček ima možgane težke le 25 odstotkov tega, kot bodo težki, ko odraste. Pri opicah je ta odstotek 70. Rojeni smo s tistimi deli možganov, ki omogočajo nujno preživetje, deli, ki omogočajo socializacijo in vse tisto, kar pojmujemo pod besedo kultura, pa se morajo šele razviti. Po rojstvu se najmočnejši razvoj možganov zgodi v prvih petih letih, nevronske povezave se naglo vzpostavljajo in že pri drugem letu jih ima otrok toliko kot odrasli - kasneje se razpustijo tiste povezave, ki se pokažejo kot nerabne; v naravi pač velja prednost varčevanja z energijo. Vedenjski sistemi za hranjenje, spanje ... so nam prirojeni, druge dobimo iz okolice, večino v prvih petih letih. Takrat nas okolica intenzivno programira in programe, ki smo jih dobili vase tedaj, kasneje imenujemo zdrava pamet ali kmečka logika, torej nekaj, kar je zunaj sleherne potrebe ponovnega preverjanja z razumom. Ker se o svojih osnovah ne sprašujemo, lahko tako delujemo hitreje in učinkoviteje. Gremo na kosilo in ne ugibamo, ali bo najprej juha ali solata – v Sloveniji smo, torej juha. Pa podplate tudi obrišemo ob predpražnik, preden vstopimo v stanovanje. Tam se pa itak sezujemo.

Če želimo Slovenci narediti lastno državo
uspešno, je skrajni čas za seznam starih
programov, po katerih ravnamo, in debato o
tem, kako se jih bomo znebili.

Star vic govori o gospodinji, ki je znala speči izjemno pečenko, njena skrivnost pa je bila v tem, da je krajec pečenke odrezala in ga prislonila ob sredino, nekako v obliki črke T. Možu je govorila, da gre za staro družinsko tradicijo, tako peče njena mama, ki se je tega zagotovo naučila od prednikov itd. Nakar se nekega dne na obisk napove mama in hčerka se odloči pobahati z družinsko tradicijo ter v pečico postavi pečenko. Ko jo slavnostno potegne ven in položi na mizo – tarata-dam! – mama pogleda prislonjen krajček in reče: »O, imate tudi vi premajhen pekač?« Skratka, kot so družinske tradicije nastale iz čisto določenih razlogov, tako so nastale tudi zapovedi, s katerimi programiramo otroke. Razlogi so verjetno že pozabljeni, tradicija pa se nadaljuje. Zakaj, prosim lepo, je pri kosilu juha prva? Predstavljamo si lahko alpsko podnebje in prezeblega garača, ki se je vrnil na toplo in si greje želodec. V toplih krajih pa si predstavljamo nekoga, ki se je v kuhinjo umaknil z vročine in začenja s solato ali hladno juho. Itd. Vsaka kultura ima torej skupke programov, ki so zanjo značilni in z njimi napolni glavo vsakega otroka, ki se v tej kulturi rodi. Žalostno za rasiste, ki prisegajo na gene – Turki so njega dni tudi po naših krajih pobirali čim mlajše otroke, da so jih vzgojili v janičarje; torej so jih preprogramirali v svojo kulturo. Naredili so najbolj zagrizene vojščake in predstavnike svoje kulture, brez vsakršnega genskega posega, marveč le z učenjem v učno najbolj dojemljivih letih.

Foto: Dreamstime

Odraščanje in polnjenje glave

Predstavljajmo si slehernika takoj po rojstvu. Najvažnejša programatorka je mama, nato oče, sledi krog pomembnih bližnjih (stare mame, recimo), potem varuške, vrstniki v vrtcu in s tem otrok dobiva še programe svojega kraja (narečje, recimo), programi pokrajine (alpsko programiranje na Gorenjskem, mediteransko na Primorskem ...), nakar so se v 19. stoletju izmislili še narodne države in se torej v šoli otrok prične učiti izmišljen jezik, ki ga nihče ne uporablja v praksi in se imenuje knjižna slovenščina, pa vso mitologijo države itd. Še širši krog je skupna evropska tradicija, korak naprej skupna zahodna civilizacija (v Evropi, recimo, film mora imeti  nesrečen konec, v Ameriki pa srečnega) in še dalje ... do tega, da smo nazadnje pač vsi ljudje.

Tako naprogramiran človek odraste, po dvajsetem letu bi se mu moral dokončno razviti tudi čelni reženj možganov, postati bi moral odgovorna in samostojna oseba. V tem desetletju življenja bi moral pobrskati po programih, ki so vanj nameščeni, in se odločiti, katere bo spremenil in katere dokončno posvojil. Srbski psihiater Jovan Marić lepo pravi, da po tridesetem letu človek živi, kot si je bil zaslužil; do takrat se lahko izgovarja na mladost, starše, družbo, a zavedati se mora, da je imel čas, da se zares postavi na lastne noge. Izjemno malo ljudi poznam, ki bi kaj takega storili, sploh v teh letih.

Če skupnost postane zelo majhna, bo prej ali slej vsak državni prvak v čem.

A njega dni so ljudje umirali mladi in očitno programiranje ne zdrži do smrti – pride do krize, ki je upravičeno imenovana kriza srednjih let, saj se človek hkrati ozre nazaj in naprej, se vpraša, ali bi tako sprogramiran živel enako, kot je do sedaj, skratka, to je edino okno, ki se odpre za trenutek – nakar povečini moški kupijo športen avto, ženske pa novo pohištvo in gredo k frizerju. In to je to. Programiranje ostane nedotaknjeno.

Če malo ljudi pride do programiranja, ki so jim ga dali starši, pa jih še manj pride do družbenega programiranja. Torej do tega, kar imenujem slovenstvo. Konec koncev, zakaj bi se spraševali, čemu je juha prva, saj to ni pomembno, mar ne? Res je. Ampak zakaj lahko 90 odstotkov pogovorov, ki se začno na avtobusih mestnega prometa v Ljubljani, uvrstimo v jamranje? Zakaj moramo, če bi hoteli začeti pogovor z neznancem, pristopiti kot nesrečnik, poln težav? Zakaj se pregovorno zaprti Slovenci naklepetajo v zdravniških čakalnicah, kjer si izmenjujejo podrobnosti o svojih boleznih? Znanka, ki se je preselila iz Anglije, mi je nekoč rekla, da sedaj pa živi v Sloveniji tako dolgo, da je že prava Slovenka – le tega še ne zmore, da bi v čakalnici neznancem razlagala o svojih boleznih.

Zgodovina in nastanek programov

Kot s prej omenjeno pečenko, katere oblika je nastala zaradi premajhnega pekača, je tudi slovenski jamr moral nastati iz nujnih razlogov. Če se geni prilagodijo okolici, kako se ne bi kultura – neprimerno hitrejša je, a vseeno včasih vleče za seboj posledice dolga stoletja. Slovenci smo bili do nedavnega narod brez svoje države, torej pokorni državljani pod tujo oblastjo, še ne tako dolgo (v zgodovinskem pogledu) tlačani. Predstavljajte si slovenskega tlačana, ki bi nemškemu grofu rekel, da mu je super, ravno se vrača s popoldanske sieste, zdajle bo pomalical, potem pa spet poležavat ... Grof bo znorel in mu bo naložil na tone dela. Tlačana bo hitro izučilo, da je najboljša prilagoditvena strategija hudo jamranje. Hudo, hudo! Joj, vse boli, slabo mi je, služba, nimam časa, garam, joj, joj! Grof mu bo pobral desetino in odšel zadovoljen, češ, dobro sem ga pritisnil. Tlačan pa se bo tudi hahljal v pest, he, he, dobro sem mu jamral.

Vsaka kultura ima skupke programov, ki
so zanjo značilni, in z njimi napolni glavo
vsakega otroka, ki se v tej kulturi rodi.

In tako jamranje postane slovenski komunikacijski standard. Seveda ga v večini starši ne poučujejo otrokom izrecno, z besedami, češ, sine, hčerka, jamrajta, jamrajta, z jamrom bosta daleč prišla. Učenje otrok vedno izvede iz prakse, torej z zgledom. Vidi, da oče pride domov in jamra, kako so ga zatirali v službi, nakar se pridruži mama, ki jamra o svoji službi in še o gospodinjstvu, in tako je priča  dvoglasnega jamr tekmovanja. In ko bo prišel v podobno situacijo, se bo vgrajeni program sprožil in ga nezavedno vodil. Tlačanski narod pod tujo oblastjo je uporabljal jamranje kot obrambo pred tujimi gospodarji. Ta strategija še vedno živi, čeprav smo v samostojni državi in ne več tlačani.

Uspešni rekorderji

Poglejte tale citat: »Dnevnikova javnomnenjska anketa je pokazala, da več kot 97 odstotkov ljudi sebe zaznava kot srednje, precej oziroma zelo uspešne. Neuspešnih skorajda ni.« Omenil pa sem že 90 odstotkov jamrajočih navezav kontaktov. Na prvi pogled povsem nasprotujoča si podatka. Vsi smo uspešni, vsi jamramo. Jamranje smo razložili, dajmo še uspešnost. Smo pripadniki malega naroda, majhnih skupnosti. V majhnih skupinah pa je vse hitro dosegljivo, torej stopnja samohvaljenja in narcisizma raste, raste, raste. Vsak vse obvlada, vsak vse zna. V majhni skupnosti hitro ugotovite, da ste vsaj v eni stvari nadpovprečni in torej uspešni. Pri samoocenjevanju torej uporabite narcisizem majhnih, pri navezovanju kontaktov pa jamranje potlačenih. V sodobnem svetu, kjer primerjave potekajo globalno, pa zna vaše zadovoljstvo hitro skopneti. Ne spoznam se na nogomet, poznam pa nekaj lokalnih nogometašev. Kako so se jim zasvetile oči, ko so po osamosvojitvi Slovenije nenadoma zaigrali v drugi državni ligi namesto v prejšnji Ž-selekciji. Verjetno so pomislili, hoj, dajmo odcepit še Gorenjsko v samostojno državo, mogoče bom pa prišel že v prvo ligo! Če skupnost postane zelo majhna, bo prej ali slej vsak državni prvak v čem.

Tlačanski narod pod tujo oblastjo je uporabljal jamranje kot obrambo pred tujimi gospodarji.
Ta strategija še vedno živi, čeprav smo v samostojni državi in ne več tlačani.

Kar nas privede do naslednje odločitve, ki je bila sprejeta že davno. Vsak majhen narod se mora odločiti, kako bo reagiral na okolico. Vsekakor previdno, kajti majhni narodi ne smejo početi hudih napak; te jih lahko zradirajo z obličja zemlje. Obstajata dva načina reakcij: prva je odprtost, majhen narod ima pač možnost hitrih prilagoditev in reakcij. Druga je zaprtost in nepremičnost, strah pred spremembami. Slovenci smo dolgo od tega izbrali slednje. Osredotočenost ni navzven, marveč na noter, lastni popek je vir glavnega zanimanja. Leta 2008 sem naredil raziskavo o tem, kaj Slovenci radi beremo: od desetih najbolj branih novic v petih tednih jih je bilo devet iz domače črne kronike, preostala pa zdravstveni nasvet. Primerjal sem podatke z zahodnimi državami: tri svetovne novice, tri kronike, dve o lepoti in zdravju, po ena o znanosti in gospodarstvu.

Zavedanje narodnih programov

V nas so torej stoletja stari programi, ki tečejo ne glede na okoliščine – te pa so se spremenile. Že lastna država bi zahtevala precej drugačno ravnanje kot fevdalno služenje. Omenil sem jih le nekaj, a že lahko porečete: ja, pa kaj? Kaj nas to briga? Hm, če ste recimo založnik, ki kani izdajati revijo o svetovnih temah, potem je za introvertiranost slovenstva dobro vedeti. Imeli boste malo bralcev, poslovno uspešnejši bo časopis o onih, ki padajo s traktorja ali se pijani koljejo za šankom (saj vem, že obstaja, in res je najbolj bran). Če želimo Slovenci narediti lastno državo uspešno, je skrajni čas za seznam starih programov, po katerih ravnamo, in debato o tem, kako se jih bomo znebili. Res je tak program težko spremeniti, a realne možnosti obstajajo, zlasti če smo stopili prek najtežjega dela: tak program sploh opaziti.

Miha Mazzini je pisatelj in publicist.

Članek je bil objavljen v MQ reviji št. 16, decembra 2009