Človekovo funkcioniranje v času neznank

Edini porok za reševanje problemov je modrost, ki jo lahko dosežemo s sposobnostmi, z znanjem, izkušnjami in vlaganjem energije v osebnostno rast.

Facebook
Twitter
Google Plus
LinkedIn

Ko se ljudje znajdemo pred problemi, se pred nami odpreta dve perspektivi: kako in katere probleme reševati. Naše znanje in sposobnosti, na primer inteligentnost, nam pomagajo pri tem, kako uspešno in učinkovito reševati problem, pred katerim smo. A če smo v negotovih razmerah velikih neznank, ko smo postavljeni pred številne probleme, tedaj postane pomembnejša tista druga perspektiva, katere probleme reševati najprej. Ti dve perspektivi nam tudi pojasnita, v čem je razlika med inteligentnostjo in modrostjo: kot pravi nekje Sandberg, nam inteligentnost pove, kako reševati probleme, modrost pa nam pove, katere probleme je treba reševati. A če je inteligentnost predvsem stvar naših umskih (kognitivnih) sposobnosti, je modrost bolj zapletena. Inteligentnost je pogoj za modrost, vendar je njen nujni, ne pa tudi zadostni pogoj. 

Pogosto slišimo, da modrosti ni brez življenjskih izkušenj, kar je povsem res. Toda izkušnje same po sebi še ne pomenijo kakovostne izkušenosti, ki je znak modrosti. Izkoristek naših izkušenj pa bo kakovosten, če ga spremljajo poleg inteligentne presoje tudi ustrezna emocionalna, socialna in moralna presoja. Modrost je torej funkcija naših sposobnosti in kakovostne izkušenosti, v kateri se zrcali investiranje širokega spektra naše osebnosti, zlasti pa vseh tistih lastnosti, ki nam pomagajo v spoprijemanju z negotovim, stresnim in kritičnim dogajanjem in so osebnostna podlaga našega najprimernejšega delovanja. O tej osebnostni podlagi nameravam nekaj povedati v nadaljevanju. 

Trije izvori obnašanja in doživljanja

Naše obnašanje in doživljanje je pod vplivom velikega števila dejavnikov. Vendar so izvori vseh teh dejavnikov samo trije: oseba (torej posameznik sam s svojimi lastnostmi), situacija (torej dano delujoče okolje s svojimi značilnostmi) in interakcija med osebo in situacijo. Ko torej iščemo dejavnike, ki delujejo na nas v danih razmerah, moramo biti pozorni na vse tri izvore. In če se znajdemo v razmerah, ki delujejo na nas stresno in moramo to negativno stresno delovanje vsaj pogojno - ali pa tudi hudo zares - vzeti kot stalnico, potem se moramo vprašati o naših osebnostnih in interakcijskih dejavnikih, katerih delovanje se lahko spreminja in s katerimi lahko vplivamo na izide našega soočanja (spoprijemanja) z dražljaji, ki izzovejo stres. 

Poskušajmo pa najprej kratko ilustrirati delovanje treh skupin dejavnikov in možnosti njihovega vpliva na izide delovanja. Vzemimo morda najustreznejši model: kako vplivajo stresorji, osebnost in njuna interakcija na naše psihično blagostanje in kaj lahko v zvezi s tem storimo. Vpliv objektivnega stresa in vpliv osebnostne dimenzije nevroticizma sta približno izenačena. Vendar očitno signifikantno vpliva tudi interakcija med nevroticizmom in stresorji, čeprav je njen vpliv videti manjši. Naši podatki namreč kažejo, da enak stres povzroči bistveno več slabega počutja pri osebah, ki so čustveno bolj labilne, kot pa pri osebah, ki so emocionalno stabilne. Še en pomemben zaključek: kar okrog 50 odstotkov našega psihičnega blagostanja lahko pojasnimo z informacijo o nevroticizmu in stresorjih, medtem ko vsi ostali dejavniki psihičnega blagostanja prispevajo drugih 50 odstotkov. 

Enak stres povzroči bistveno več slabega počutja pri osebah, ki so čustveno bolj labilne, kot pa pri osebah, ki so emocionalno stabilne.

Ko nastopijo okoliščine, na katere ne moremo veliko vplivati, ko imamo torej opraviti z relativno konstantno situacijo, potem lahko računamo predvsem na osebnostne in na interaktivne dejavnike, ki tudi lahko vplivajo na nas same in na izide dogajanja nasploh. Modrost, rdeča nit naše razprave, bi bila seveda v tem, kaj lahko v danih okoliščinah naredimo, da bomo kljub njim delovali optimalno, da bomo ne nazadnje tudi ohranili svoje psihično blagostanje. Prav gotovo je psihično blagostanje za nas pomembna zadeva, morda najpomembnejša v našem življenju. Že Demokrit in Aristotel sta ugotovila, da je sreča glavni človekov življenjski cilj. Vendar se v njej skriva še nekaj več od samega dobrega počutja. Evolucija nas z občutji sreče ni obdarila samo zaradi tega. Že dolgo je znanstveno dokazano, da dobro počutje: izboljša naše dejanske dosežke, prispeva k občutju življenjskega smisla, prispeva k občutju vrednotne in moralne uresničljivosti ter izpolnitve. 

Optimalno delovanje v negotovih, stresnih in kritičnih razmerah

Če se torej znajdemo v negotovih in stresnih razmerah, se moramo vprašati, kako lahko v takšnih razmerah delujemo optimalno. To pomeni, kako lahko delujemo, da bodo izidi našega delovanja najustreznejši za naše psihično blagostanje (in seveda za psihično blagostanje drugih). Psihologija je veliko raziskovala negativne vidike našega doživljanja in naše narave, sorazmerno manj pa pozitivne vidike, ki pa vendarle predstavljajo naš življenjski cilj. V zadnjem desetletju pa se je to stanje po zaslugi t.i. pozitivne psihologije- precej spremenilo. Naše psihično blagostanje si lahko ponazorimo s preprosto formulo: PB=D+C+V.

Formula pravi, da je naše psihično blagostanje (PB) odvisno od našega dispozicijskega dobrega počutja (D), ki ga imamo v genih, okoliščin (C) in dejavnikov, ki so - za razliko od prvih dveh - pod našim lastnim nadzorom (V). Osredotočimo se na te dejavnike. Med njimi imajo ključni pomen trije: narava in usmerjenost našega spoprijemanja s stresom, naše osebnostne značilnosti in naši slogi odločanja. Kdaj je naše spoprijemanje s stresom optimalno? Izide spoprijemanja s stresom lahko distribuiramo vzdolž ene temeljne dimenzije: usmerjenost k emocijam – usmerjenost k problemu. Bolj kot smo pri soočanju s stresom usmerjeni k problemu, bolj bo naše soočanje uspešno in učinkovito, in bolj ko bomo usmerjeni zgolj k emocionalnemu razbremenjevanju, manj bomo uspešni in učinkoviti. 

Odločanje v soočanju z neznankami

Naše življenje poteka v dobršni meri rutinsko, toda pomembnejše stvari v življenju so povezane z našimi odločitvami. V negotovih in stresnih okoliščinah je odločanje še dodatno pomembno. Takrat se namreč na eni strani povečujeta zahtevnost in odgovornost, na drugi strani pa se oži manevrski prostor odločitev. To pa samo povečuje stresnost danih razmer. Obstajajo različni načini in slogi odločanja in vsi niso povezani z optimalnim delovanjem. Po enem od bolj znanih modelov lahko govorimo o petih glavnih slogih odločanja. To so: racionalni, intuitivni, spontani, izogibalni in odvisni slog. Raziskave kažejo, da se ti slogi dejansko povezujejo z učinkovitostjo soočanja s stresom in psihičnim blagostanjem. Tudi naše lastne raziskave so to potrdile. Racionalni, intuitivni in spontani slog odločanja vodijo k boljšemu spoprijemanju s stresom, povezujejo se z večjim psihičnim blagostanjem, višjo emocionalno inteligentnostjo in z drugimi znaki optimalnega funkcioniranja. Slogi odločanja se povezujejo tudi s temeljnimi osebnostnimi dimenzijami, ki so prav tako pomemben dejavnik pri našem optimalnem funkcioniranju. Med petimi slogi odločanja lahko ločimo dve skupini. Racionalni, intuitivni in spontani slog se v večji meri povezujejo z optimalnim funkcioniranjem, medtem ko se izogibalni in odvisni slog povezujeta s slabšim funkcioniranjem in nižjim psihičnim blagostanjem. 

Osebnost kot dejavnik optimalnega delovanja

Čeprav so naše temeljne osebnostne značilnosti pod močnim vplivom dednosti, jih lahko z ustreznimi spodbudami in lastno voljo do neke mere tudi spremenimo. Tako lahko na osebnostni ravni pri soočanju s stresi po eni strani računamo s svojimi dispozicijami, ki jih ne moremo spreminjati, po drugi strani pa tudi z možnostmi variabilnega usmerjanja svojih osebnostnih naravnanosti. Osebnostne lastnosti so vsekakor močan dejavnik in napovedovalec optimalnega funkcioniranja. In kdaj lahko rečemo, da smo srečni in zadovoljni s seboj in svojim življenjem in da optimalno funkcioniramo? Po Seligmanu se srečnost oblikuje vzdolž treh razsežnosti: zadovoljstvo s preteklim (kaže se v občutkih izpolnitve, zadovoljstva z doseženim, ponosa, jasnosti, hvaležnosti in odpuščanja), optimizem za prihodnost in sreča v sedanjosti, ki je vidna v veselju, miru, trenutnem zadovoljstvu, zanosu in navdušenju. Zadovoljstvo s preteklim lahko lepo merimo z Dienerjevo lestvico subjektivnega emocionalnega blagostanja, ki vsebuje v svoji skrajšani obliki samo pet kompleksnih postavk, katerih veljavnost (za nas osebno) ocenjujemo z ocenjevalno lestvico od 1 do 7. 

1. V večini pogledov je moje življenje blizu idealnemu.
2. Moje življenjske razmere so izvrstne.
3. Zadovoljen sem s svojim življenjem.
4. Do sedaj sem dobil in dosegel vse, kar sem v življenju želel.
5. Če bi še enkrat živel, ne bi hotel skoraj ničesar spremeniti.

Podobno lahko ugotovimo stopnjo našega optimizma, upanja, zanosa in drugih komponent psihičnega blagostanja. Z vsemi temi komponentami se močno povezujejo temeljne dimenzije osebnosti, ki jih lahko strnemo v t.i. generalni faktor osebnosti. Ta je v samem vrhu hierarhije osebnostnih lastnosti in združuje: čustveno stabilnost, ekstravertnost, prijetnost, vestnost, intelektualno odprtost. Vendar ne smemo pozabiti, da je za naše optimalno delovanje in za dobro počutje potrebna usklajenost z vrednotami, moralnimi in etičnimi načeli. Če to združimo z osebnostnimi dejavniki, potem lahko govorimo o vrlinah in “močeh” našega optimalnega funkcioniranja. Po Seligmanu lahko najdemo 24 takšnih vrlin, ki jih lahko razvrstimo v šest velikih kategorij: 

modrost in znanje: radovednost in zanimanje za svet, ljubezen do učenja, odprto in kritično presojanje, ustvarjalna inteligentnost, socialna in emocionalna inteligentnost, široka perspektiva;

pogum: hrabrost, vztrajnost in marljivost, pristnost in poštenost; 

humanost in ljubezen: ljubeznivost in plemenitost, pripravljenost ljubiti in biti ljubljen; 

pravičnost: občutek dolžnosti (odgovornosti, skupinske in državljanske lojalnosti), nepristransko in enakopravno upoštevanje drugih, smisel za vodenje; 

zmernost: samokontrola, skrbnost in diskretnost, skromnost; 

transcendenca: priznavanje lepote in odličnosti, hvaležnost, upanje in optimizem, občutje smisla (duhovnost, vera), odpuščanje in usmiljenje, igrivost in humor, entuziazem in zanos. 

Dr. Janek Musek je priznani slovenski psiholog

Članek je bil objavljen v MQ reviji, št. 10, marca 2009